Dietne podpore

Dvomi so izdajalci: ker nas je strah poskusiti, izgubimo, kar bi lahko dobili.

William Shakespeare, Milo za drago (1.dejanje, 4.prizor)

Z dietnimi podporami odpravljamo:

  • neprimerno telesno težo,
  • vnetnne procese v telesu,
  • zapeke, napenjanje in neprijetne pline (vetrove),
  • slab ustni zadah,
  • očistimo telo parazitov z Zaperjem (po metodi dr. Hulde Clark),
  • https://www.drclark.net/en-us/
  • ter vzpostavimo harmonično ravnovesje dobrih bakterij v črevesnem mikorbiomu, ki so odgovorne za močan imunski sistem.

Zdravljenje je uspešno le v primeru, ko delujemo celostno. Najprej izločimo procesirano hrano in jo zamenjamo za kvalitetno izbrana ekološka živila, ki so točno določena za vaše konstitucijsko razmerje. Potrebna je sprememba prehranjevalnega režima, gibanje, joga in meditacija. Ni vsaka hrana, pa čeprav ekološka, koristna in primerna za vsakogar. Prav tako je z asanami, ki so točno določene za vsakega posameznika posebej. Asane – jogijske položaje, določim glede na vaš energijski potencial, fizične zmogljivosti in trenutno došno razmerje.

Kontakt:

  • email: post.seme.zdravja@gmail.com
  • telefon: +386 68 60 14 29

Shujša lahko vsak. Za podvig je potrebna trdna odločitev, vztrajnost, red in disciplina. Za vsakogar se najde hrana, ki mu je všeč, ne redi in je primerna za energijski potencial, ki odgovarja vaši konstituciji.

Polona Mali 49, dr. med.

Draga Bilka, kaj napisati o moji dieti in odločitvi za ureditev telesne teže?

Danes sem se končno odločila, da ti nekaj napišemo tem, ampak ta danes sem slišala v svojem življenju že večkrat. Saj ženske poznamo tiste slavne in določene stavke: danes začnem, pa jutri, v ponedeljek tudi začnem, pa dan ko bo prava luna, pa ko ne bom nervozna, pa … Stotisočkrat slišano, morda kdaj celo začeto dejanje, a na telesu prav nič novega. Tehtnica ne laže, le veselo se številke na njej premikajo navzgor, zakaj nikoli navzdol? No, saj se ne morejo navzdol, če pa ni sprememb v prehrani, vse je enako, celo slabše, več sladkih stvari (zdravljenje stresa?), večji obroki, pa izogibanje gibanju, telesni aktivnosti in še kaj. So to samo izgovori, kile se nabirajo zaradi stresa pa zaradi obveznosti, pa ker imam prekleto rada dobro hrano in ker …

Enkrat je potrebno preseči, mar ne? Takrat je pravi čas, ko te telo opozori, sapa postane kratka, pljuča in srce ne zmorejo, stopnice postanejo Mont Everest,morda je pravi trenutek takrat, ko se pogledam na fotografijah svečanih trenutkov in vidim maso oblin, klasično lepoto odeto v lepe obleke, ki sem jih vzela na oddelku za močnejše postave.

Dovolj. Tako sem si rekla tistega dne v začetku junija, ko se je pomlad prevešala v poletje, ko je potrebno pokazati več svojega telesa, se odeti v lahke prosojne tkanine in zasijati v vročini ob morju v Evinem kostimu.  Biti zgled svojim doma, v službi in poskrbeti zase. Zase in samo zase ter delati na sebi. Končno odločena, da nekaj spremenim in si dokažem, da zmorem, kot to zmorem vedno in vsakič za druge, zdaj še zase. In sva začeli, brez obotavljanja, brez omahovanja z velikim zamahom in entuziazmom. Nakupi posodic pa termo steklenic pa planiranje logistike obrokov in urnika prehrane.  Ugotavljanje, česa ne smem, predvsem pa, kaj mi ustreza, kaj me pomirja in nasiti. Sreča, da obožujem hrano, pripravljena sem vedno poizkusiti tudi kaj novega, drugačnega, ker nikoli nisem dolgočasna in ne maram monotonosti.

In minila sta dva meseca brez lakote, brez težav, brez posebne želje po sladkem, razstrupljanje je potekalo od znotraj navzven. In telo se je odzvalo; najprej telesne spremembe, ki so bile najbolj vidne.Pogled v ogledalu pove naslednje:  izgubljam podbradek, napihnjenost trebuha izgine, naložene maščobne blazinice se počasi gladijo, otekline in nabiranje medceličnine na telesu izzveneva. Vau, hlače pričnejo poplesovati okrog pasu, stalno lezejo navzdol, zapestja me ne bolijo in kolena ne škripajo pod težo. Vsa lahkotna in osvežena. Poleg telesa se pričnem vse boj zavedati tudi sprememb svojega notranjega stanja in pomislim: kdaj sem nazadnje imela hud glavobol, migreno, ki je bila moja spremljevalka toliko let, posebno ob tistih dneh, ko hormoni kljub letom še vedno divjajo, še posebej ob spremembi hrane, začimb, kar je bil včasih tudi eden od izgovorov, da se ne lotim diete. Bolj ko razmišljam, manj se spomnim, kdaj me je nazadnje bolela glava. Pomislim: pa to je zaradi hrane, ker si se razstrupila in odplaknila in izločila strupe iz sebe. Ja, to bo to, hura, prva zmaga. Druga zmaga je splošno boljše počutje, bolj umirjena, bolj srečna, bolj vesela in bolj zadovoljna. Kako tudi ne, ko pa spet vlečem iz omare staro garderobo, krila, oblekice, ki sem jih že davno potisnila v kot in so čakale na boljše dneve, ki so sedaj tu. Počutim se kot najstnica in ne več kot starka, spet se počutim kot ženska, vrnila se je ženskost in želja ugajati, biti zapeljiva in privlačna. In to zmago so opazili tudi drugi, najprej moj dragi mož, nato pa okolica, sorodniki in sodelavci.

Kaj se dogaja, opazim tudi sama, ne dotakne se me več vsaka malenkost in ne doživljam vsakdana kot stresnega, pač pa kot izziv in možnost napredka. Ne morem odnehati sedaj, ko tako dobro napredujem, na vseh nivojih. Ob osebni rasti in telesnem preoblikovanju končno popusti tudi tehtnica, kilogrami lezejo navzdol in kazalec se obrača v drugo stran. Oddahnem si, da tehtnica vendarle ni pokvarjena, pokvarjen je bil moj način življenja, poln sladkorja, nereda in kaosa, tako v prehrani kot v vsakdanjem življenju. Vstopil je red, točno določena prehrana ob točno določenem času in za določen namen. Nikoli do zdaj ni bilo tako lahko slediti, nikoli do zdaj ni bilo tako dobro in nikoli do sedaj ni bilo tako polno doživetij in izkušenj.

Gledati odziv svojega telesa, kaj zmore in česa ne, poslušati svoje misli in vztrajati na poti. Seveda, ni bilo vse tako gladko kot sem na začetku napisala, trnova je pot, saj včasih še skrenem z nje, se borim sama s seboj in telesom. Na začetku poti se je pojavil občutek nemoči, kot bi telo ostalo brez energije, enostavno me je zmanjkovalo, a ne tako, kot da bi šlo za omedlevico, pač pa enostavno kot motor, ki se ne premakne. Zmanjkalo je energije, ni bilo goriva in rezerve so se zmanjšale. Sladkor je verjetno padel, a na srečo je moje poklicno znanje obrodilo sadove in po nekaj grižljajih naslednjega obroka se je stanje popravilo. Neprijeten občutek, a ko dojameš, kaj se  dogaja, ga sprejmeš in postane del tvoje poti. Na srečo počasi izgine in se ne vrne več. Telo pač  preklopi na drugačen metabolizem, končno vsaka celica dojame, da je potrebno črpati iz maščobnih zalog, ki so se leta nabirale. 

Krize seveda pridejo, seveda me silijo, da bi se vrnila, pojedla slasten sladoled, a ko poskusim, je vse presladko, če pa že na silo grem preko, se telo odzove kot pred pričetkom. Občutek težkega, polnega telesa, bolečine v trebuhu, slaba prebava, boleča kolena. Naj bo to opomnik, da pač ne smeš grešiti in skreniti. A, kaj, ko glava še ni v celoti zamenjala celičnega metabolizma in me vleče nazaj. V redu, sprijazniti se moram, da bo potrpljenje tudi na preizkušnji, kar se tudi sedaj učim ob tem, ko drugače jem.

Naj povzamem. Najprej sem opazila telesne spremembe, manj napet trebuh, ohlapna oblačila in manjša oteklost telesa. Potem pa preklop na notranji svet, misli in odzivi. Poslovile so se migrene, počutje je odlično,  počutim se sveže in radostno, pomlajeno, živahno in ženstveno. Več se smejim, bolj sem zgovorna in več mečem čez rame. Življenje se me dotika le toliko, kot mu dovolim in kot si dovolim, da se me dotakne.

In če potrebujem ponovno ravnovesje, kar dosegam na tej poti, se le-to vzpostavlja in se počasi  približujem cilju, ki je pa še daleč, a hkrati  že viden v daljavi.  Ni kaj, se je  nabralo z leti veliko kilogramov in to sem si dovolila samo jaz in nihče drug. Sama nabrala, zdaj pač moram  sama izgubiti.

Nisem čisto sama. Hvala, Bilka, za podporo, odlično hrano, pripravljeno z ljubeznijo in vse napotke na tej trnovi poti preobrazbe.

Ljubljana, 1.6.2019

<span>%d</span> bloggers like this:
search previous next tag category expand menu location phone mail time cart zoom edit close