Ajurveda

Da bi razumeli ajurvedo, moramo najprej preučiti njeno ozadje – filozofijo in pogled na svet, iz katerega izhaja. Ta se precej razlikuje od sodobnega znanstvenega pogleda na svet, po katerem ajurvede ni mogoče pravilno oceniti. Ajurveda temelji na kozmologiji, posebnem razumevanju kozmične evolucije in namena življenja, ki ga najdemo v sistemu joge.

Ajurveda je zdravilni vidik duhovne znanosti o zavesti, ki ji pravimo “vedska znanost”. Ajurveda je “Veda”, znanje, modrost ali duhovna znanost o “Ajurju”, življenju ali dolgoživosti. Ayur se nanaša tako na trajanje kot na kakovost življenja. Zato Ajurvedo največkrat prevedemo kot “Znanost o dolgoživosti življenja.”

DUHOVNO IN JOGIJSKO OZADJE AYURVEDE

Čeprav za uporabo ajurvede ni treba preučevati Ved, je pomembno razumeti duhovno ozadje ajurvede. Budisti so uporabljali ajurvedo s svojim duhovnim ozadjem, tako kot džainisti in sikhi ter druge skupine v Indiji in zunaj nje. Vendar pa vse oblike filozofije Indije delijo enaka osnovna načela, ki so v harmoniji z duhovnim ozadjem ajurvede kot celote. Te je mogoče povzeti na naslednji način: Obstaja temeljna resnica ali resničnost, stanje čiste zavesti ali čistega zavedanja, ki je onkraj besed in misli, v katerem je mir, blaženost, sočutje in osvoboditev. To bi moral biti cilj življenja in vsakega posameznika.

Ujeti smo v stanje trpljenja ali nesreče v življenju, ki ga povzroča ego ali načelo sebičnosti. Ego sproži tok delovanja ali karme, ki nas veže na proces ponovnega rojstva ali transmigracije, v katerem se ponavljajo žalost in nevednost. Za izkoreninjenje tega trpljenja je treba zanikati ego in utišati um, saj je ego funkcija uma v njegovem motenem stanju.

To vključuje preseganje strahu, želja, pohlepa, strasti, ega in jeze, čustev, ki vznemirjajo um. V ta namen je treba upoštevati nekatere etične vrednote, kot so resnicoljubnost, ponižnost in nenasilje. Glavna praksa za dosego stanja čiste zavesti sta joga in meditacija. Ta cilj ni osebni cilj, ampak del osvoboditve življenja, zato si je treba prizadevati za enotnost in dobro vseh in ne samo za osebno korist. Motnje ali neravnovesje doš v telesu prispevajo k motnji uma, kot lahko harmonizacija telesa prispeva k temu procesu osvoboditve.

Po mnenju mnogih velikih jogijev ajurveda izvira iz Rig Vede na zori človeške zgodovine po koncu zadnje ledene dobe pred približno deset tisoč leti.

Eden od sedmih vidcev Rig Vede, Bharadvaja, je bil odgovoren za prenos znanosti o ajurvedi iz področij bogov ali višjih kozmičnih inteligenc, zlasti Indre in Ašvinov. Indra simbolizira kozmično prano, dvojčka Ašvina pa nakazujeta komplementarne sile kozmičnega obstoja in potrebo po doseganju ravnovesja na vseh ravneh. V tem času se ajurveda ni tako jasno razlikovala od duhovnega ali psihičnega zdravljenja, čeprav je vedno ostala povezana s temi disciplinami.

1. Sama Rig Veda (ok. 3000 pr. n. št.) vsebuje tri glavne ajurvedske moči, kot so Indra

• Prana – Vata,
• Agni – Pitta
• Soma – Kapha

Govori o zdravilnih zeliščih in mantrah. Vedski ritual vključuje pripravo tekočih daritev (Soma) v ogenj (Agni), da se ustvari energija ali vitalnost (Indra).

2. Yajur Veda uvaja posebne obrede, vključno z zagotavljanjem popolnega zdravja in dolgoživosti. Sama Veda predstavlja glasbo, katere cilj je tudi zdravljenje in usklajevanje telesa in duha.

3. Atharva Veda, poznejše besedilo (ok. 2000 pr.n.št.), dodaja posebne mantre različnim rastlinam za zdravljenje bolezni in opisuje uporabo draguljev in amuletov. Mnogi jogiji menijo, da je ta zgodnja oblika ajurvede postala osnova za številne druge starodavne oblike medicine in je bila mati vseh zdravilnih znanosti starodavnega sveta od Grčije do Kitajske in celo Novega sveta. Vsi ti sistemi tradicionalne medicine so namreč povezani kot energijske oblike zdravljenja in ajurveda ima med njimi ključno vlogo.

Danvantari

V poznejših starih časih, v še večinoma legendarni dobi, je delo velikega vidca, Dhanvantarija iz Varanasija (morda 1500 pred našim štetjem), služilo za nadaljnjo uveljavitev ajurvede. Nanj še vedno gledajo kot na prvotnega modreca ali božanstvo ajurvede, s čigar milostjo in vodstvom se je mogoče naučiti znanosti. Šteje se za inkarnacijo Višnuja, božanske moči, ki ščiti in vodi vesolje, in ga lahko poistovetimo s Kakšivanom, enim najbolj znanih vidcev Rig Vede, zaradi česar bi bil še starejši.

Ajurveda se je še naprej razvijala skupaj s kulturo Indije. Ko so nastali sistemi filozofije in različne miselne šole (ok. 1000 pr.n.št.), je ajurveda dobila specializirano obliko in se pojavila kot ločena šola mišljenja in prakse. To najdemo v klasičnih besedilih Charake Samhite in Sushruta Samhite, poimenovanih po dveh velikih ajurvedskih zdravnikih, Charaki in Sushruti. Njihova glavna vsebina izvira iz predbudistične dobe. Njihova dela ostajajo glavni učbeniki ajurvede vse do danes, ki jim ta tečaj sledi. Charaka bolj predstavlja interno medicino ali zeliščarsko šolo, Sushruta pa kirurško šolo, vendar obe pokrivata večino istega gradiva.

KLASIČNO OBDOBJE AJURVEDE: 500 pr.n.št.- 1000 pr.n.št.

V času Bude (ok. 500 pr.n.št.) je bila ajurveda že starodavna oblika zdravljenja z dolgo zgodovino in veliko prefinjenosti. Ajurveda se je razširila po vsej Indiji kot del njene klasične kulture. Ajurvedski vplivi so segli vse do Grčije, pri čemer je tradicionalna grška medicina sledila podobnemu modelu bioloških humorjev kot v Hipokratovi medicini.

Po tem obdobju se je kultura Indije razširila in razširila na različna področja, zlasti v jugovzhodno Azijo, Indokino in Indonezijo. Ajurvedo so prilagodile različne religije, kot sta budistična in džainistična, ki so sistemu dodali svoja lastna spoznanja.

Tudi budisti so sledili ajurvedi, razen kirurškega dela. Na Medicinskega Budo so gledali kot na primarnega učitelja svojega sistema. Morda najpomembnejša budistična ajurvedska figura je bil veliki modrec in siddha Nagarjuna (ok. 100 n. št.), ki je verjetno najpomembnejši budistični učitelj po Budi. Nagarjuna je bil tudi ajurvedski zdravnik. Napisal je komentar na Sushruta Samhita in razvil številne ajurvedske alkemične pripravke, ki se uporabljajo do danes. Še posebej je počaščen v Andhra Pradesh.

Ajurvedski pristop je obnovil Vagbhatta iz Sindha v svojem klasičnem, tretjem od glavnih ajurvedskih besedil, Ashtanga Hridaya (ok. 500 n. št.). Vagbhatta je vzel učenja Charake in Sushrute in jih dal v jedrnato obliko za enostavno učenje. Njegovo besedilo je ozadje zaradi njegovih jasnih povzetkov ajurvedskih načel. Komentarji nanj so tudi osnova tibetanske medicine, ki je v veliki meri ajurvedska. Tibetanska ajurveda se je razvila po prihodu budizma v Tibet v osmem stoletju.

Alkemična stran ajurvede in njena uporaba posebnih mineralnih pripravkov, ki ostajajo osrednjega pomena zanjo še danes, se je razvila po Nagarjuni in v srednji vek. Zasnovali so jih, da bi nadomestili somo, posebne zeliščne zdravilne mešanice zgodnje vedske dobe, katerih skrivnost je bila v poznejših časih izgubljena.

SREDNJEVEŠKO OBDOBJE: 1000-1900

Ajurveda je nazadovala po letu 1000 pred našim štetjem, ko so osvajalci z Bližnjega vzhoda osvojili Indijo in uničili številne knjižnice in šole, ki so bile središča ajurvede skupaj z drugimi sistemi učenja, vključno s številnimi templji, ki so bili tudi središča učenja. Te univerze so vključevale Nalando v Biharju in Takshashila v današnjem Pakistanu. Kljub temu je bilo v tem obdobju napisanih več ajurvedskih klasikov, kot je Madhava Nidana velikega modreca Madhave. Ajurveda se je bolj umaknila v Himalajo na severu in Keralo na jugu.

Ajurveda je še dodatno trpela pod britansko oblastjo po letu 1750. Britanci so jo poskušali zatreti, zaprli so vse ajurvedske fakultete v državi in ​​zaprli tradicionalni indijski izobraževalni sistem, ki je bil zakoreninjen v sanskrtu. Ajurveda je preživela v obliki posebnih odnosov med guruji in učenci ter kot zasebno usposabljanje in manjše šole. Toda britanska izobražena elita je na ajurvedo gledala kot na primitivno in neprefinjeno.

MODERNO OBDOBJE

Od osamosvojitve Indije leta 1947 je ajurveda postopoma, a vztrajno ponovno pridobila vpliv, čeprav je še vedno slabo financirana. V Indiji je več kot sto ajurvedskih šol. Čeprav je večina majhnih, ki imajo le nekaj sto študentov, je nekaj velikih in izpopolnjenih. Obstajajo tudi številna ajurvedska podjetja in zeliščne kmetije, z ajurvedskimi izdelki, ki jih najdemo v trgovinah in lekarnah po vsej državi. Skupno število ajurvedskih izvajalcev je približno 700.000, tako da je ajurveda še vedno pomembna sila v državi.

Sodobno ajurvedo v indijskih šolah običajno poučujejo skupaj s sodobno medicino. Ajurvedski zdravniki so usposobljeni in prakticirajo tudi alopatijo. Danes se ajurveda, tako kot druge oblike tradicionalne medicine, trudi obdržati v primerjavi z zahodno medicino in v tem procesu prilagaja vidike sodobne medicine. Poleg tega se ponovno povezuje z drugimi oblikami naravnega zdravljenja in naturopatske medicine po vsem svetu. V Indiji se ajurveda že dolgo uporablja skupaj s homeopatijo in terapijo joge. Začenja tudi nov dialog s tradicionalno kitajsko medicino, s katero ima veliko skupnih točk.

V zadnjih tridesetih letih se je ajurveda postopoma uvajala v zahodni svet, zlasti prek različnih jogijskih in duhovnih skupin, ki so že prisotne. Ajurveda je zdaj na voljo kot alternativna oblika zdravljenja v Evropi, Avstraliji, Južni Ameriki in Severni Ameriki. V svoji prilagoditvi zahodu se ajurveda vrača v naturopatsko obliko in se ponovno povezuje s svojim duhovnim ozadjem. Ponovno se jo uči skupaj z jogo, ki je že zelo znana po vsem svetu. Terapija polarnosti v svojih načelih uporablja tudi velik del ajurvede. Vse to kaže na oživitev in renesanso ajurvede, saj se širi po vsem svetu. Prav tako kaže na sposobnost ajurvede, da v sebi integrira vse oblike zdravljenja.

AŠTANGA ALI OSEM TEMELJEV AJURVEDE

1. Interna medicina – Kaya chikitsa
2. Bolezni glave in vratu – Shalakya tantra
3. Kirurgija – Shalya
4. Zdravljenje zastrupitve – Agada tantra
5. Pediatrija – Kaumara bhritya
6. Pomlajevanje – Rasayana
7. Afrodiziaki – Vajikarana
8. Psihologija – Bhutavidya

Ajurvedske metode zdravljenja vključujejo prehranske in zeliščne terapije, masaže in oljne terapije, klinične in čistilne terapije, kot je Panchakarma, terapije joge in celo okultne metode ritualov, draguljev in manter.

Ajurveda ima tudi lastno tradicionalno veterinarsko medicino z ajurvedskimi tretmaji za živali, kot so konji in sloni, ter posebnimi pristopi k gojenju rastlin. Ajurveda zato ohranja velik del zdravilne dediščine človeštva v različnih zgodovinskih obdobjih in skozi različne sisteme tradicionalne medicine. Hkrati je ajurveda prilagodljiva prihodnosti in je pripravljena uporabiti vse metode zdravljenja, ki so potrebne za ohranjanje in razvoj zdravja in vitalnosti vseh bitij.